KAJ JE REHABILITACIJA IN KAJ SO NJENI CILJI?

Rehabilitacija je kontinuiran proces, ki se začne že v trenutku poškodbe / bolezni. Splošni cilji rehabilitacije so: stabilizacija zdravstvenega stanja pacienta, osamosvojitev pri opravljanju osnovnih vsakodnevnih aktivnosti, vzpostavitev ponovne hoje brez pripomočkov, če je to mogoče, sicer pa zagotavljanje ponovnega gibanja s pripomočki (voziček, hodulja, bergle, pohodne palice, različne ortoze in ali proteze) ali vsaj stoje, sodelovanje in zdravstveno vzgojno delo s svojci in osebnimi asistenti, sposobnost za vrnitev v domače okolje in ureditev težav, povezanih s poklicem in delom.

Program celovite medicinske rehabilitacije poteka timsko. Tim sestavljajo: zdravniki specialisti fizikalne in rehabilitacijske medicine, magister zdravstvene nege, diplomirane medicinske sestre / diplomirani zdravstveniki, srednje medicinske sestre oz. zdravstveni tehniki, bolničarji – negovalci, diplomirani fizioterapevti, respiratorni fizioterapevti, diplomirani delovni terapevti, specialist klinične psihologije, diplomirani socialni delavec, diplomirani inženir ortotike in protetike, če je treba, se pridružijo tudi zunanji člani tima, in sicer različni zdravniki specialisti po primarni patologiji (interna medicina, profesor logopedije, nutricinist, nevrolog, psihiater, travmatolog, nevrokirurg, urolog, ortoped, specialist plastične kirurgije, otorinolaringolog in drugi), po potrebi še športni pedagog ter zunanji izvajalci bolnišnične šole.

​

 VLOGA ZDRAVSTVENE NEGE V REHABILITACIJI IN ZDRAVILIŠKI DEJAVNOSTI

Rehabilitacija pacienta je dolgotrajen dinamičen proces. Praviloma traja več let, saj gre za proces učenja, konstantnega prilagajanja in adaptacije. Zgodnja rehabilitacija je aktiven proces, s katerim skušamo zmanjšati stopnjo prizadetosti zdravstvenega stanja pacienta, priučiti pacienta novih načinov izvajanja dnevnih aktivnosti in prilagoditi okolje tako, da bo njegovo vključevanje v okolje čim lažje in popolnejše. Cilj rehabilitacije je obnoviti pacientovo samostojnost v okviru meje, ki jo postavlja stopnja njegove prizadetosti. Večina pacientov si postavi glede tega visoka merila in želi biti v prizadevanju, da jih doseže, kar najbolj neodvisna. Drugi, posebej starejši, pa lahko doživljajo vsakodnevna opravila kot nekaj ogrožajočega, učenje opustijo in ostanejo odvisni od pomoči drugih. Vse to predstavlja za pacienta velik stres, zato potrebuje pri rehabilitaciji veliko psihološko podporo, vztrajnost in zaupanje.

Medicinska sestra pomaga pacientu pri izvajanju tistih temeljnih življenjskih aktivnostih, ki jih sam ni sposoben izvesti. Pri tistih življenjskih aktivnostih, ki jih pacient izvaja samostojno ali delno samostojno, pa je dolžnost medicinske sestre, da ga pri tem vzpodbuja in mu pomaga, da jih krepi.

Rehabilitacija vedno stremi k preprečevanju na novo nastalih komplikacij, ki lahko ogrožajo zdravstveno stanje pacienta.

 

​